Malo (z)mešano

Sanje

2009-03-22T07:42:00.003+01:00

Čudna stvarca so tele sanje. Kar se tiče mojih, bi lahko pisala romane.

Včasih sanjam cele zgodbe, od začetka do konca. Žanri so vsi mogoči, od znanstvene fantastike, drame, komedije (te so bolj redke), erotike,.... ni da ni.

Včasih si zapomnim vse podrobnosti, včasih samo odlomke, včasih čisto nič, samo vem, da sem nekaj sanjala. Velikokrat se zgodi, da so sanje smiselne in povezane v celoto, vendar, ko jih začnem komu razlagati, nimajo ne repa ne glave. Npr.: ... smo bili nekje v hribih ... potem pa je bilo tam kar na enkrat morje, čisto drugi ljudje .... Takole se sliši čudno, vendar v sanjah je bilo vse nekako povezano. Velikokrat sem že razmišljala, da bi si jih zapisovala, vendar se za to nisem odločila ravno zaradi te nepovezanosti v razlaganju. Ampak bom sedaj vseeno probala realizirati zapise, vsaj sem in tja kakšne.

Pravijo, da sanje predstavljajo našo podzavest. Bo že nekaj res na tem. Morda ne ravno vsake sanje, večina njih pa sigurno. Včasih res ne najdem nobenega smisla v njih, še manj povezanosti z realnostjo. Morda se samo ne poglobim dovolj.

Znajo po neverjetno vplivati na počutje naslednjega dne. Včasih tudi več dni. Če imam moreče sanje, sem ponavadi zamorjena cel naslednji dan. Če pa so le-te lepe, znam hoditi po svetu zasanjana še nekaj dni :-)

Ni da ni, čudna so ta nočna (včasih tudi dnevna) prepletanja v naših glavcah.

D

2009-03-03T20:55:00.003+01:00

In usoda (ali karkoli že) je hotela, da se po dvanajstih letih ponovno soočim s stavbo D. Tokrat z dograjeno, obnovljeno,.... vendar še vedno polno spominov.

Pred 12 leti z M, danes z mami.

Že zbudila sem se s kamnom v želodcu. Ob pomisli na ponovno soočenje z bolnico me je spreletaval srh, prebujali so se spomini .... Neprijetni občutki, zelo.

In sva šli ... prvič na konzilij. Izpolnjevali podoben obrazec kot sva ga z M pred 12 leti, sedeli v isti čakalnici ....

Z M nisem šla nikoli v ambulanto k zdravnici, danes sem z mami šla. In dobro, da sem šla, ker si je zdravničine besede tolmačila čisto po svoje. Nisem je prepričevala o napačnem razumevanju, ker je v bistvu njeno za njo boljše.

Skratka, diagnoza nič obetavna. Razširjena bolezen ... mehur, jetra in trebušne bezgavke (na mehurju je imela že 2 operaciji v nm, kjer so ji odstranili tumor) . Zdravljenje s citostatiki. V bolnico vsake 3 tedne po 3 dni. Predvidenih je 6 kemoterapij oz. najprej 3, po katerih bodo videli, če zdravilo sploh učinkuje. Če ne, ali v primeru, da bi le-to slabo prenašala, bodo z zdravljenjem prenehali (operacija ali obsevanje zaradi razširjenosti ne prideta v poštev). V nasprotnem primeru sledijo še vsaj 3. Po končanem zdravljenu bo lahko imela dolgo časa mir pred ponovnim izbruhom, lahko pa se ponovi že po enem mesecu (o možnosti neponovitve ni bilo govora).... Da nama je zdravnica to povedala v manj kot 15 minutah, smo čakale (z nama je bila tudi nečakinja J) 2 uri in pol. Za konzilij je bilo cca 20 pacientov (morda sem narobe štela), vsi naročeni ob isti uri, ob 12h00. Sicer pa, kot sem prebrala v glasilu Okno, niti nismo tako dolgo čakale. V pismih bralcev se je pacientka pritoževala, da je čakala tudi po 6 ur.

Mami je do danes (1 mesec, kar ima izvide iz CT) zavračala bolezen. Kljub temu, da je na izvidu jasno pisalo, da sta na jetrih dve (dokaj veliki) metastazi, je bila prepričana, da so se zmotili. Ker da, če bi imela raka, bi ji sigurno kakšna hrana smrdela .... njej pa še vse paše jest... Nisem se trudila s prepričevanjem ... vedela pa sem, da bo danes za njo ponoven šok, kot da bi izvedela prvič (še zame je bil, čeprav se prej nisem slepila).

No, in kaj bi izvedela od mami, če ne bi šla z njo in slišala zdravnice? Ko sva prišli domov, je takole razložila očetu: "Ni enostavno, ampak se bo pozdravilo. Dobila bom 3 kemoterapije, pa bo."

Saj ne vem kaj je bolje, vedeti vse ali samo najnujnejše. Za M namerno nisem šla nikoli po informacije o njegovem stanju k zdravnici, ker sem se verjetno bala, da mi bo povedala preveč. Kolikor mi je povedal on, mi je zadoščalo. Bila sem prepričana, da se bo pozdravil (čeprav mi on ni dajal lažnega upanja). Upala sem točno do njegovega zadnjega izdiha .... morda se pa le zgodi kakšen čudež, saj si ga zasluživa .... Pri njemu žarišča niti niso našli, bilo je nekje v trebušni votlini, razširil pa se mu je najprej na kosti, potem pa že po celem telesu, tudi v glavo.

Tokrat se ne bom slepila .... vendar, tudi obupala ne bom. Upam, da bo tako tudi z mami. 25. gremo v nove borbe!

Mituevriuone

2009-02-14T22:29:00.008+01:00

Nisem mogla verjeti svojim očem, ko sem malo prej odprla svoj gmail.

Od prijatelja sem včeraj, kot verjetno že malo morje ljudi, po emailu dobila vabilo na me2everyone. Nisem naivno bitje, vsaj kar se nasedanja na takšne in podobne (finančne) zadeve tiče (morda sem zaradi tega že ob milijone evrov :-)). Sem pa ženska, kar pomeni, da sem včasih firbec od babe :-)

Ker ni kaj izgubiti, moj firbec pa je bilo treba potešiti, sem se registrirala. Zanimalo me je kaj ta stran ponuja (razen seveda bogatstva v delnicah, kateremu, kot sem že napisala, niti približno ne nasedam). Glede na to, da so v mailu omenjali Facebook in kaj jaz vem kaj še, sem predvidevala, da gre za kakšen "družaben" portal. In kaj ponuja? Sicer se nisem veliko poglabljala, vendar je moj zaključek, da NIČ. Predstavitev in en kup pozdravnih in predstavnih objavic. Baje me bodo o nadgradnji strani in novih možnostih sproti obveščali.

Mislim, da gre za čisti nateg. Se počutim kar malo idiotke, ker sem se registrirala. Ampak ... ok ... the damage is done oz. upam, da ne bo nobene škode na moj račun.

OK, to ni tisto, čemur nisem mogla verjeti, ko sem danes odprla gmail. Dobila sem namreč isto vabilo iz portala, na katerega sem se registrirala za vsak slučaj, če najdem kakšno boljšo službo kot jo imam. Gre za "Nova zaposlitev". Zedeva: Zakaj pa ne, stane nič. Do danes sem mislila, da je to kolikor toliko resen portal (hmmm, prejle sem se nekaj hvalila, da nisem naivna), danes pa so pri meni zgubili vse točke. Mislim .... Res ne morem verjeti, da svojim članom pošiljajo vabila za registracijo na me2everyone, kaj šele, da verjamejo, da bodo s tem dobili malo morje dodatnih delnic.

Hmmmmm, a bi morala sedaj kaj bolj verjeti v te delnice, glede na to, da se s širitvijo števila registracij ukvarja tudi firma oz. portal, ki naj bi se ukvarjal z resno tematiko - z zaposlovanjem? Mi bo kdaj žal, da portala nisem jemala resno in nisem povabila k sodelovanju vse, ki me poznajo? :-)

Ko je ravno valentinovo ...

2009-02-14T10:14:00.010+01:00

... pa še nekaj od mene na to temo.

Te dni berem in poslušam komentarje, kako je Valentinovo skomercializiran praznik, ki pomeni le polnjene trogivnskih blagajn, kako bi moralo biti Valentinovo (v smislu izkazovanja ljubezni, ne polnjenja blagajn) vsak dan, blablabla....

Zelo podobni komentarji kot ob 1. nevembru, dnevu mrtvih, 8. marcu, dnevu žena, in še kakšen tak praznik bi se našel. Po eni strani se strinjam in tudi sama sem včasih razmišljala v tej smeri. Po drugi strani pa si mislim, naj bodo vsaj ti dnevi nekaj posebnega, prazničnega. Res je, da imam tiste, ki jih imam rada, rada vsak dan, na Valentinovo pa lahko to še posebej proslavim. Ravno tako ne mine dan, ko ne bi pomislila na umrlega, mu večkrat prižgala svečko ... na dan mrtvih pa kupim kakšno posebno svečko, ikebanco (čeprav, priznam, na pokopališče grem ponavadi dan pred in dan po 1. novembru).

Glede zapravljanja denarja pa si mislim, kakor komu paše :-) Za Valentina obdarim najbližje s čokoladnimi zadevcami (v obliki srčkov) ... torej, ne pretiravam v zapravljanju :-)

Morda se komu ne zdi primerno, da mečem v isti koš Valentinovo in 1.november, vendar, eden mojih večjih Valentinčkov je med tistimi, ki se jim prižiga svečke. Torej, mu grem tudi na Valentinovo prižgat eno.

Sebi in vsem pa želim veliko prijateljstva, ljubezni in vsega, kar spada zdraven!

Gužvastično

2009-01-31T11:05:00.005+01:00

Tale fotka je nastala v torek (vsaj zdi se mi, da je bil torek, ko je tako snežilo) na poti iz službe. Namesto običajnih 10 minut, sem se ta dan cijazila domov eno debelo uro.

Na cestarje sem bila lahko jezna le toliko, da se niso spravili na ceste v pravem času. Ob treh je bila že takšna gužva, da itak nič niso mogli.

Enim šoferjem bi bilo treba dati posebne nagrade za idiotizem. Nabito križišče, oni pa rinejo in rinejo, tako da križišče zaprejo za vse. Vsak dan ob tem času je v (ali ob) križišču policaj. Kje je bil ta dan? Morda ga je zametalo :-)

Sicer sem enourno vožnjo oz. bolje rečeno polžje premikanje kar dobro prenašala. Bi posnela kako fotko več, pa mi je bilo malo nerodno. Predvsem me je imelo fotkanje nominirancev nagrade za idiotizem. Tako je nastala le fotka (z mobijem) v koloni, za katero sem rabila mastnih 15 minut, da sem se ji pridružila s stranske ceste. Pa ne, da ne bi bilo dobrih ljudi, ki bi me spustili, ampak dejansko se kolona toliko časa skoraj da ni premaknila. Ko sem se pricijazila do križišča, mi je bilo jasno zakaj. Seveda zaradi nominirancev, ki jim očitno ni bilo konca.

No ja, kot sem že napisala, sem vse skupaj kar mirno prenašala. Eno, dve, tri sem si zdraven zapela, pa je minilo :-)

Kolo

2009-01-31T10:32:00.004+01:00

Danes ponoči sem se naokoli vozila s kolesom, v bundi, in zelo uživala.

Ne vem od kje se mi je v sanje pritaknilo kolo. Sklepam, da so sanje nastale iz težkega pričakovanja pomladi. Lansko leto res nisem bila hudo pridna, kar se kolesarjenja tiče, letos pa bom (sicer sem to rekla tudi lani).

Je pa res, da sem se včasih prevažala s kolesom tudi v mrzlih zimskih dnevih, oblečena v bundo (iz teh časov verjetno tudi slika v današnjih sanjah) in mi ni bilo prav nič hudega, nasprotno.

Danes pa, ko vidim kakšnega kolesarja v teh mrzlih, zasneženih dnevih, najprej pomislim "le kaj mu je tega treba". Pa se kmalu ugriznem za jezik in se spomnim, da ni v tem nič slabega, da zna biti prav luštno, ... samo odpraviti se je treba.

O ja, bo naša kmalu spet na kolesu. In to ne samo v sanjah :-)

Botrca in mačeha

2009-01-24T13:39:00.009+01:00

Bila sem že botra dečku v Malawiju, sedaj pa sem enda tudi simbolična posvojiteljica slovenskega delfina.

Za botrstvo na Malawiju sem se odločila zaradi takratnega občutka nekoristnosti. Enostavno sem si zaželela narediti nekaj dobrega. Po brskanju po netu sem se odločila za botrstvo preko Misijonskega središča. Čeprav, moram napisati, nisem krščansko bitje. Dve leti sem na njihov račun nakazovala 5.000 SIT (ki so se vmes pretvorili v eurote). Poslali so mi sliko 18 letnega dečka, Lores Banda, kateremu naj bi bila botra. Približno dvakrat na leto sem dobila poročilo dela misiona na Malawiju, enkrat pa celo poročilo fantovega napredovanja. Priznam, slednje mi je bilo malo čudno, kot izpolnjen formular, ki mi nekako ni bil všeč. Izpolnjeno je bilo v smislu, važno, da se nekaj napiše. Lores naj bi si želel postati medicinska "sestra". Po dveh letih, kolikor naj bi bila botrca, sem se odločila, da je za enkrat dovolj. Enostavno sem samo nehala nakazovati denar. Zanimivo, da sem nekaj mesecev po prekinitvi začela dobivati misionarski časopis, ki ga nisem v času botrstva dobila nikoli. Bi rekla, da imajo zelo slabe evidnce oz. da jim nekaj ne štima. Kakorkoli že, upam, da sem s svojim dvoletnim prispevkom naredila kaj dobrega za pomoči potrebne.

No, sedaj pa sem novopečena (oz. sem to že skoraj en mesec) mačeha delfinu. Za rojstni dan sem dobila čestitko, ob kateri skoraj nisem imela pojma za kaj gre. Krilca. V čestitki med drugim piše: "Ob rojstnem dnevu naj bo srečen in preskrbljen še nekdo ... bitje, ki je z nami še iz časa Atlantide ... spomni se in zaplavaj v čas miru ... Andreja." ... potem pa še par stvari in naslov spletne strani, kjer si lahko ogledam več o darilu, ki sem ga prejela (www.krilca.si). Prvo, kar sem pomislila je bilo, da so že kje dobili moj naslov in datum rojstva, pa me na ta način vabijo na svojo spletno stran, da kaj podarim. Pri podpisu "Andreja" sem celo pomislila, da mi je čestitko poslala kolegica. Na spletno stran nisem šla do danes, ko me je Andreja vprašala, če sem dobila čestitko. Rekla mi je, da naj si na njihovi strani pogledam katerega delfina sem dobila v simbolično posvojitev za eno leto, da vse piše ... Sem šla gledat, ampak nisem nič našla (morda sem pa blond). Če prav razumem napisano na strani društva Morigenos (http://www.morigenos.org/), bi morala ob simbolični posvojitvi prejeti na moj naslov: certifikat o posvojitvi z mojim in delfinovim imenom, dokument s fotografijo delfina in njegovimi podatki, majico društva Morigenos, razglednico in letni bilten, vse to v roku enega tedna od posvojitve. Čestitko sem prejela na začetku januarja, česa drugega pa do danes še ne. Saj ne drugega, sliko s podatki o delfinu bi pa res rada imela, če se že nekaj gremo.

No ja, občutek je še vedno dober. Namreč, obožujem delfine (kot večino živali). Drugače pa imam občutek, da je to spet kar nekaj ... Upam, da ni in da je Andreja koristno vložila denar za moje darilo.

Penn

2009-01-17T19:10:00.004+01:00

Pred daaaavnimi leti mi nikakor ni bilo jasno kaj je Madonna videla na njem. Vse, dokler ga nisem prvič videla v filmu. Mislim, da je bil to Bad Boys (nisem pa čisto sigurna). In potem me je navdušil v vsakem filmu.

Ta tip nekaj ima ... nekaj, kar pritegne. To ni lepota, ampak .... nekaj .... Spomnim se, da mi je bil, ko sem ga prvič gledala, na začetku filma prav zoprn (tako kot prej, sodeč po slikah), iz kina pa sem šla že vsa zasanjana :-)

Ne bi pisala zdajle o njem, ampak sem ravnokar gledala Milk. Dober je! In on in film.

Moja kožica je .....

2009-01-16T19:24:00.005+01:00

... kot dojenčkova ritka :-) Razlog je v masaži z medom. Dobro dane, teleščku, dušici in kožici.

Imela sem darilni bon še od lanskoletnega rojstnega dne. Vrednost bona je bila ravno za 2 konkretni masaži. Na prvi sem bila novembra lani (rojstni dan sem imela januarja), na drugi pa danes. Kljub temu, da sem odlašala z masažo in sem danes koristila še lanskoletno darilo, sem na vprašanje, kaj bi letos za rojstni dan, odgovorila, da ne bom imela nič proti, če dobim isto kot lani :-) In dobila! Tako da bo šla naša letos vsaj še na dve masaži. Edino, če jo prime bon izkoristiti za kaj drugega.

Novembra sem bila na celostni masaži z eteričnimi olji. Enkratno! Morda bi bilo še bolj, če ne bi eno uro in pol, kolikor je masaža trajala, z maserko v eno čvekali. Očitno je bila navdušena nad mano, sej je rekla, da ji že dolgo ni masaža minila tako hitro. Jaz pa sem se spraševala, kateri del teleščka je imel največ od masaže ter ugotovila, da je bil to vsekakor jezik :-) Ampak, ok, po masaži sem se počutila zelo dobro, bila sem nadišavljena, pomirjena,....

Preden sem šla danes tja, sem se odločila, da ne bom tako komunikativna stranka, kot sem bila zadnič in se tega kar držala. Sicer nisem bila skoz tiho, je bilo pa veliko manj govorenja in toliko večja sproščenost in skoncentriranost na samo masažo. Ta masaža je sicer bolj namenjena koži, kot mišicam. Najprej naredijo piling telesa, potem te pošljejo pod tuš, nato nekaj minut masaže z medom, ki mu primešajo madljevo olje in še nekakšno vodo, da ni tako lepljivo in se lepše maže po telesu. Ko sem bila vsa medena (spredaj in zadaj), me je maserka zavila v folijo in pustila samo 20 minut. Glede na neprespano noč, ki je za mano, bi v teh 20 minutah definitivno zaspala, če ne bi, iz preventive, prej spila enega Red Bullčka. Nato spet tušek in voila! Kot nova :-)

Pred mano je bila vožnja do mojega domeka po neverjetno zamegleni cesti. Na določenih odsekih nisem videla dlje kot 1m pred avtom :-( Sovražim vožnjo v megli, čisto nekaj drugega pa mi je vožnja po zasneženem cestišču - ta mi sede :-)

Na naslednjo masažo bom šla verjetno tam nekje aprila, maja ... Če le ne bom pozabila nasveta maserke, bo to masaža z zeliščnimi snopki (vsaj mislim, da so zeliščni).

Sedaj pa pod koutrčkain čimprej not prinesti prejšnjo nočko. No ja, ne glih nočke, samo spanec (bi pa raje nočko) :-)

Nakitek

2009-01-10T19:57:00.005+01:00

S temle se pa naša ukvarja, ko je pri volji :-)
(še kar nekaj tega na zalogi ... pride na vrsto, ko pogruntam sistem limanja slikc sem not. Za enkrat obvladam samo ta način, jaz pa bi kdaj katero tudi med besedilo)

Iz sprehoda ...

2009-01-10T19:48:00.006+01:00

... ena, ki sem jo nafotkala (s fonom) na današnjem sprehodu v idilično zimskem dnevu .... sneg ... sonček .... mraz .... Takšno zimo hočem še naprej (ampak samo do pomladi)!

Snega imamo sicer več, kot ga je na sliki. Verjetno imajo hiške na sterem Bregu slabo izolacijo, pa se je že stopil.

Malo o razprodajah

2009-01-05T22:15:00.003+01:00

Ne vem kakšen je dan današnji pomen razprodaj, ko pa stalno trgovci ponujajo neke popuste, samo da kaj prodajo. Se mi zdi, da so bile včasih razprodaje veliko bolj "cenjene", s tem težje pričakovane, bolj gužvastične,...

Kakorkoli, nikoli nisem hodila na razprodaje. Če me je slučajno zaneslo v tem času v trgovino s cunjami ali čevlji (v primeru, da sem točno takrat res rabila kaj novega), so se mi seveda prsti nalimali na artikle, ki niso bili predmet razprodaje (npr. kolekcije za novo sezono z novimi hudimi cenami) ali pa je bilo že vse, kar bi še nekako izgledalo, razprodano.

Spomnim se enega leta, ko smo šli na prvi dan razprodaje na pijačo,. Iz meni več neznanega razloga, smo punce nagibale jegrčka. Prilično dobrovolnja sem se pustila prepričati, da se grem gužvati v trgovine (prerivanje po trgovinah = glavni razlog, da ne maram razprodaj). Tisti dan sem si kupila škornje, ki sem jih eno leto občudovala v omari. Bili so mi lepi, obula sem jih morda dvakrat. Škornji mi še vedno jemljejo prostor v omari, vendar mi sedaj tudi lepi niso več, čeprav so kot novi. Po pomladanskem sezonskem čiščenju omare mi ne bodo več jemali prostora. Do takrat pa .... naj bodo ... za vsak slučaj :-)

Skratka, naša ni za razprodaje, niti razprodaje niso za njo.

Voščilo

2008-12-31T15:29:00.003+01:00

LORES ŽELI SREČNGA PA ZDRAUGA VSEM,
KI SE PO NAKLUČJU ALI KAKO DRUGAČE
ZNAJDETE NA TEJ STRANI :-)

Mir pred petardami

2008-12-28T20:48:00.004+01:00

Kar ne morem verjeti, da je prepoved pokanja petard učinkovita. Tole ne-pokanje mi je res polepšalo praznike. Vse do lani se je sezona pokanja začela s 1. novembrom, pokalo pa je vsakodnevno (in nočno) nekje do sredine januarja oz. do porabe zalog.

Letos pa miiiiiiiiir :-) Sem in tja se sicer še najde kakšen junak, ki se ne da motit. Pač, živim v podgurju :-) Ampak je vseeno milina v primerjavi s prejšnjimi leti.

Včerajšnji večer sem preživela v prestolnici in na poti domov navdušeno ugotovila, da ni bilo slišati niti ene same samcate petarde. Le tako naprej!

Nikoli nisem razumela kakšen užitek naj bi bil v pokanju petard. Že ognjemeti so mi izgubili na vrednosti. Včasih se jih je nažigalo res samo ob posebnih priložnostih in takrat sem jih dobesedno občudovala. Danes pa .... evo, v tem trenutku ga nekdo nažiga ...

No ja, jaz pravim, da ima vsako tele svoje vesele. Pa naj ga ima, dokler le ne ogroža in živcira drugih živih bitij.

PRI ZDRAVNIKU

2008-12-27T09:24:00.005+01:00

K osebni splošni zdravnici grem povprečno enkrat na 6 do 7 let, če je res nujno (o nujnosti se sicer odločam sama). Sem imela pa že dvakrat zaporedoma to srečo, da ko sem jo nujno potrebovala, ni delala. Prvič pred 6 leti, drugič prejšnji torek.

Že v ponedeljek dopoldan sem se počutila zelo kilavo. Popoldan sem morala v zdravstveni dom po izvide za mami, ki je šla v torek v bolnico, v sredo pa na operacijo ciste na mehurju. Imava isto osebno zdravnico. Ko sem bila tam, me je prešinilo, da bi prosila, če me malo pregleda, ker me je med drugim tudi po grlu čudno praskalo. No, pa se nisem odločila, ker se mi ni dalo sedeti in čakati v polni čakalnici (kdo mi je kriv?).

Doma pa juhuhuuu! Vročina, 39 stopinj. O.k., zdaj si pomagaj sama. Dalerončki, lekadolčki ... pa je vročina malo padla. Zjutraj sem bila že kot pušeljc, samo po grlu me je ša praskalo. Tako sem se brez težav odločila, da grem še zadnji delovni dan v službo. Do 11h je bilo vse o.k., potem pa ponovni naval vročine, še hujši kot prejšnji dan. Namesto na "slavnostno pojedino ob koncu leta" je šla Lores k zdravniku. In tu se začne naraščanje vročine, da ne govorim o pritisku.

Kot že omenila, ko nujno rabim zdravnico, je ni. Ker ima po tanovem privat, so mi na recepciji povedali, da grem lahko samo k tistemu zdravniku, ki ima tudi privat ordinacijo, in mi našteli 3 priimke. O.k., sem si mislila, če drugega ne, naj mi vsaj pove, da ni angina, pa si bom že nabavila zdravila za zbijanje vročine in kaj za grlo. Če je angina, mi bo pa menda napisal antibiotike tudi drug zdravnik. In gre naša do prvih vrat (me ima, da bi kar napisala do katerih, ampak ... za prvič naj jim bo). Prijazna kolikor se le da prosim sestro, če me lahko vzame, ker imam visoko vročino in obupno grlo. In kaj mi oholo odgovori sestra, ki je verjetno ravno dobro končala šolo, pa že obvlada diagnoze na prvi pogled: "Ne, ne ... boste vi kar lepo šli jutri zjutraj k svoji zdravnici. Če bi bilo nujno, bi bili vi že zjutraj tukaj." Oh ja ... ji povem, da sem se zjutraj še čisto dobro počutila. No, pa izdavi dejanski razlog, zakaj me ne misli vzeti: "Ne, ne ... mi zdajle zaključujemo, kar jutri pridite k svoji." Mimogrede, do konca delovnika ordinacije je bila še cela ura, čakalnica pa prazna. Moja prijaznost je izginila, tako da sem se ji samo še osorno zahvalila za prijaznost in loputnila z vrati za sabo. Jezna sem bila kot peeeees in kar na jok mi je šlo (kadar imam vročino, sem še toliko bolj občutjiva). V tistem trenutku bi najraje preklicala plačevanje zdravstvenega zavarovanja. Nisem vedela, a bi šla še do drugih vrat ali ne. No, pa sem šla, ker se mi je zdelo, če danes ne opravim, težko, da se bom naslednji dan spet spravila tja. Sestra sicer zelo prijazna, bi me vzela, ampak pojma ni imela kje je zdravnica in kdaj, če sploh, pride nazaj. Gremo še do tretjih vrat. Malenkost manj prijazna sestra od druge, vsekakor veliko bolj od prve. Če bi bilo po njenem, me verjetno ne bi vzela, ampak je bila vsaj toliko, da mi je rekla, da lahko počakam zdravnico in se bom z njo zmenila. Seveda zdravnice, tako kot druge, ni bilo v ordinaciji in sestra ni imela pojma kdaj se vrne. In se Lores odloči, da gre domov, čim dlje od zdravstvenega doma (živim sicer blizu), v upanju, da me ne bodo spet kmalu videli.

Ni šlo drugače, kot da sem se vrnila že naslednje jutro, saj bi brez antibiotikov verjetno še danes težko goltala. Pol urce sem sicer čakala v čakalnici, ker nisem bila naročena (le kdaj naj bi se naročila?), potem je pa vse nekako steklo. Zdravnica mi je povedala, da imam hudo angino, mi napisala recept za Ospen 1500, naročila naj en teden ne hodim nikamor ....

Vročine nisem imela več že isti dan, ko Ospena sploh še nisem poskusila, grlo je pa tudi kmalu popustilo. Letala pa itak, da sem naokoli. Če drugega ne, sem šla 2x na dan k mami v bolnico. Brez skrbi, sem se pozanimala pri zdravnici, če lahko grem. Je rekla, da prvih 48 ur, če mislim, da moram iti, naj grem z masko, po tem pa da ne bom več kužna. In sem šla ....

Sedaj pa upam, da ne bom rabila splošne zdravnice vsaj nadaljnjih 6-7 let ....

LENA SEM

2008-12-27T08:53:00.007+01:00

Kako sem pa jaz leeeenaaaa .... In ta napad lenobe traja že 3 dni zaporedoma. Na živce si grem, ko sem takšna. Včeraj sem komaj čakala, da bo danes, ker sem bila odločena, da se danes aktiviram. Kar nekaj obveznosti sem si zadala. (trgovina, menjava plinske bombe, peka piškotov, malo pospravljanja,...) Danes pa .... že razmišljam kako v bistvu ni nič tako nujnega, da ne bi moglo počakati do jutri. Ampak ne, treba bo izvesti premik, ker drugače bo šel še en dan v nič.

Saj ne vem, če sem dejansko lena, ali pa me je zdelal prejšnji teden in mi pobral vso energijo. Zadnji delovni dan letošnjega leta (torek, 16.12.) me je namreč v službi tako zakuhalo, kot že dolgo ne. Diagnoza: angina. Zdravljenje: Ospen 1500 in teden ležanja v postelji. Prvi dan, ko dejansko nisem nič mogla, sem res ležala, potem je bilo pa preveč obveznosti, da bi ležala .... Pa tudi, se mi zdi, da če bolna ležim, se samo smilim sama sebi in sem tako še bolj bolna. Saj vročina je res hitro popustila, pa grlo tud nehalo bolet, antibiotike sem pa tudi do konca spila, tako da .... Ampak energije mi je pa res zmanjkalo.

Včeraj mi je pa še plina zmanjkalo :-( Tokrat ne sredi kuhanja, je pa že to dovolj hudo, da med prazniki. No ja, saj ni tako hudo. Bo treba danes pač po plin in to je dober razlog za premik. Malo me edino skrbi, kako bom polno plinsko bombo pritrogala v 5. nadstropje. Hmmm ... morda jo pa kar v avtu pustim in zaposlim kot nosača prvega, ki se danes najavi na obisk (upam, da niso vsi tako leni kot jaz).

Sem se spomnila še ene teme za nov post, ko sem že ravno omenila angino. Grem kar hitro napisat, potem pa v akcijooooo.

KOZMO

2008-12-26T14:57:00.000+01:00

Oktobra, 2001, sem prvič kupila slovenski Cosmopolitan. Kako vem kdaj? Približno 10 prvih številk se praši na skritem delu police omare in sem šla prejle namerno pogledat letnico, kdaj sem jaz to redno prebirala.

Skratka, po ne vem koliko letih sem si ga prejšnji teden spet privoščila. Cel teden se je valjal po sobi, ker mi kar nekako ni bilo, da bi ga prelistala, kaj šele kaj prebrala. No, danes pa iz čistega dolgčasa in, da ga bom čimprej lahko dala nečakinji (sem ji ga obljubila), prelistam Kozmota. Hja, bolj kot ne res samo prelistam, saj za prebrat ni kaj dosti. Ne rečem, revija je za malo starejše najstnice, pa mogoče tam do cca 25. leta.

Sicer kakor kaj komu paše prebirat .... zase sem ugotovila, da sem prestara za to revijo in da je bila izdaja December 2008 vsekakor zadnja, ki sem jo kupila.

ČOKOLADNI KOLAČKI (po domače kukiji)

2008-12-25T15:13:00.003+01:00

Recept za piškotke, ki so že nekaj let zaporedoma na moji mizi med novoletnimi prazniki. Do sedaj sem jih delala z orehi, včeraj pa z lešniki. Kar se mene tiče, so z lešniki boljši.

Sestavine:
12 dag masla ali margarine
15 dag sladkorja
1 vanilin sladkor
1 jajce
1 do 2 žlici mleka
20 dag moke
1 izravnano žličko pecilnega praška
za noževo konico soli
10 dag jedilne čokolade
15 dag lešnikov (orehov)
kakav za potresanje

Priprava:
Maslo penasto vmešamo. Med mešanjem dodamo sladkor, vanilin sladkor, jajce in mleko. Moko zmešamo s pecilnim praškom in soljo. Zamešamo jo v masleno zmes. Čokolado in lešnike na grobo nasekljamo in zamešamo v testo.
Pekač obložimo s peki papirjem. Z dvema žličkama na papir polagamo kupčke, med katerimi naj bo 5 cm razmika.
Pečico segrejemo na 180 stopinj.
Piškote pečemo od 10 do 12 minut.
Ohlajene lahko potresemo s kakavom.

Pa ga imam :-)

2008-12-25T09:54:00.001+01:00

Mislim .... človek ne more verjeti ... No ja, pravijo, slab začetek, dober konec. Upam :-)

Napisala Lores svoje prvo blog sporočilo in preden ga shranila, šla na urejanje objav .... Seveda napisanega ne najde več :-( Pa že tako sem se težko odločila, da odprem svoj blog :-P Ampak, ne bom obupala že prvi dan!

Torej, 25. december 2008, Božič, dan, ko se Lores končno odloči imeti svoj blog. Zelo rada štefnarim po drugih blogih in se že dolgo odločam, da bi imela svojega. Nekako se do sedaj nisem odločila iz dveh razlogov. Prvi je, ker se mi zdi pisanje bloga neke vrste razgaljanja sebe, kar ni glih v moji naravi (razen ljudem, pri katerih že v prvem stiku z njimi začutim neko zaupanje). Pa tudi druge ljudi je traba omenjati, žal ne vedno samo v hvaljenju,... Drugi razlog: ker se mi vsako moje pisanje po parih dnevih zdi "kar nekaj" .... V svojih pubertetniških časih sem veliko pisala (na papir), po nekaj dnevih pa je, zaradi drugega razloga, vse romalo v smeti.

No, sedaj sem tukaj in kar bo pa bo. Upam, da bo :-)

Dobrodošli vsi, ki se na tak ali drugačen način znajdete na tej strani. Komentarji na bodoče objave zaželjeni,....

Bo dovolj za prvič? Menda bo. :-)

Ajaaa, danes je Božič (sem že zgoraj omenila). Torej, vsem, ki ga praznujete, želim en lep, miren Božični dan. Jaz sicer nisem v teh vodah, mi je pa vseeno lep praznik in grem vseeno danes na kao božično kosilo k staršem :-)

(Zdajle opazila, da se tole baje avtomatsko shranjuje. Torej, mora biti tud moje prvo besedilce še kje. Grem v akcijo iskanja in odkrivanja možnosti tegale blogca)