Gužvastično

Tale fotka je nastala v torek (vsaj zdi se mi, da je bil torek, ko je tako snežilo) na poti iz službe. Namesto običajnih 10 minut, sem se ta dan cijazila domov eno debelo uro.

Na cestarje sem bila lahko jezna le toliko, da se niso spravili na ceste v pravem času. Ob treh je bila že takšna gužva, da itak nič niso mogli.

Enim šoferjem bi bilo treba dati posebne nagrade za idiotizem. Nabito križišče, oni pa rinejo in rinejo, tako da križišče zaprejo za vse. Vsak dan ob tem času je v (ali ob) križišču policaj. Kje je bil ta dan? Morda ga je zametalo :-)

Sicer sem enourno vožnjo oz. bolje rečeno polžje premikanje kar dobro prenašala. Bi posnela kako fotko več, pa mi je bilo malo nerodno. Predvsem me je imelo fotkanje nominirancev nagrade za idiotizem. Tako je nastala le fotka (z mobijem) v koloni, za katero sem rabila mastnih 15 minut, da sem se ji pridružila s stranske ceste. Pa ne, da ne bi bilo dobrih ljudi, ki bi me spustili, ampak dejansko se kolona toliko časa skoraj da ni premaknila. Ko sem se pricijazila do križišča, mi je bilo jasno zakaj. Seveda zaradi nominirancev, ki jim očitno ni bilo konca.

No ja, kot sem že napisala, sem vse skupaj kar mirno prenašala. Eno, dve, tri sem si zdraven zapela, pa je minilo :-)

Kolo

Danes ponoči sem se naokoli vozila s kolesom, v bundi, in zelo uživala.

Ne vem od kje se mi je v sanje pritaknilo kolo. Sklepam, da so sanje nastale iz težkega pričakovanja pomladi. Lansko leto res nisem bila hudo pridna, kar se kolesarjenja tiče, letos pa bom (sicer sem to rekla tudi lani).

Je pa res, da sem se včasih prevažala s kolesom tudi v mrzlih zimskih dnevih, oblečena v bundo (iz teh časov verjetno tudi slika v današnjih sanjah) in mi ni bilo prav nič hudega, nasprotno.

Danes pa, ko vidim kakšnega kolesarja v teh mrzlih, zasneženih dnevih, najprej pomislim "le kaj mu je tega treba". Pa se kmalu ugriznem za jezik in se spomnim, da ni v tem nič slabega, da zna biti prav luštno, ... samo odpraviti se je treba.

O ja, bo naša kmalu spet na kolesu. In to ne samo v sanjah :-)

Botrca in mačeha

Bila sem že botra dečku v Malawiju, sedaj pa sem enda tudi simbolična posvojiteljica slovenskega delfina.

Za botrstvo na Malawiju sem se odločila zaradi takratnega občutka nekoristnosti. Enostavno sem si zaželela narediti nekaj dobrega. Po brskanju po netu sem se odločila za botrstvo preko Misijonskega središča. Čeprav, moram napisati, nisem krščansko bitje. Dve leti sem na njihov račun nakazovala 5.000 SIT (ki so se vmes pretvorili v eurote). Poslali so mi sliko 18 letnega dečka, Lores Banda, kateremu naj bi bila botra. Približno dvakrat na leto sem dobila poročilo dela misiona na Malawiju, enkrat pa celo poročilo fantovega napredovanja. Priznam, slednje mi je bilo malo čudno, kot izpolnjen formular, ki mi nekako ni bil všeč. Izpolnjeno je bilo v smislu, važno, da se nekaj napiše. Lores naj bi si želel postati medicinska "sestra". Po dveh letih, kolikor naj bi bila botrca, sem se odločila, da je za enkrat dovolj. Enostavno sem samo nehala nakazovati denar. Zanimivo, da sem nekaj mesecev po prekinitvi začela dobivati misionarski časopis, ki ga nisem v času botrstva dobila nikoli. Bi rekla, da imajo zelo slabe evidnce oz. da jim nekaj ne štima. Kakorkoli že, upam, da sem s svojim dvoletnim prispevkom naredila kaj dobrega za pomoči potrebne.

No, sedaj pa sem novopečena (oz. sem to že skoraj en mesec) mačeha delfinu. Za rojstni dan sem dobila čestitko, ob kateri skoraj nisem imela pojma za kaj gre. Krilca. V čestitki med drugim piše: "Ob rojstnem dnevu naj bo srečen in preskrbljen še nekdo ... bitje, ki je z nami še iz časa Atlantide ... spomni se in zaplavaj v čas miru ... Andreja." ... potem pa še par stvari in naslov spletne strani, kjer si lahko ogledam več o darilu, ki sem ga prejela (www.krilca.si). Prvo, kar sem pomislila je bilo, da so že kje dobili moj naslov in datum rojstva, pa me na ta način vabijo na svojo spletno stran, da kaj podarim. Pri podpisu "Andreja" sem celo pomislila, da mi je čestitko poslala kolegica. Na spletno stran nisem šla do danes, ko me je Andreja vprašala, če sem dobila čestitko. Rekla mi je, da naj si na njihovi strani pogledam katerega delfina sem dobila v simbolično posvojitev za eno leto, da vse piše ... Sem šla gledat, ampak nisem nič našla (morda sem pa blond). Če prav razumem napisano na strani društva Morigenos (http://www.morigenos.org/), bi morala ob simbolični posvojitvi prejeti na moj naslov: certifikat o posvojitvi z mojim in delfinovim imenom, dokument s fotografijo delfina in njegovimi podatki, majico društva Morigenos, razglednico in letni bilten, vse to v roku enega tedna od posvojitve. Čestitko sem prejela na začetku januarja, česa drugega pa do danes še ne. Saj ne drugega, sliko s podatki o delfinu bi pa res rada imela, če se že nekaj gremo.

No ja, občutek je še vedno dober. Namreč, obožujem delfine (kot večino živali). Drugače pa imam občutek, da je to spet kar nekaj ... Upam, da ni in da je Andreja koristno vložila denar za moje darilo.

Penn

Pred daaaavnimi leti mi nikakor ni bilo jasno kaj je Madonna videla na njem. Vse, dokler ga nisem prvič videla v filmu. Mislim, da je bil to Bad Boys (nisem pa čisto sigurna). In potem me je navdušil v vsakem filmu.

Ta tip nekaj ima ... nekaj, kar pritegne. To ni lepota, ampak .... nekaj .... Spomnim se, da mi je bil, ko sem ga prvič gledala, na začetku filma prav zoprn (tako kot prej, sodeč po slikah), iz kina pa sem šla že vsa zasanjana :-)

Ne bi pisala zdajle o njem, ampak sem ravnokar gledala Milk. Dober je! In on in film.

Moja kožica je .....

... kot dojenčkova ritka :-) Razlog je v masaži z medom. Dobro dane, teleščku, dušici in kožici.

Imela sem darilni bon še od lanskoletnega rojstnega dne. Vrednost bona je bila ravno za 2 konkretni masaži. Na prvi sem bila novembra lani (rojstni dan sem imela januarja), na drugi pa danes. Kljub temu, da sem odlašala z masažo in sem danes koristila še lanskoletno darilo, sem na vprašanje, kaj bi letos za rojstni dan, odgovorila, da ne bom imela nič proti, če dobim isto kot lani :-) In dobila! Tako da bo šla naša letos vsaj še na dve masaži. Edino, če jo prime bon izkoristiti za kaj drugega.

Novembra sem bila na celostni masaži z eteričnimi olji. Enkratno! Morda bi bilo še bolj, če ne bi eno uro in pol, kolikor je masaža trajala, z maserko v eno čvekali. Očitno je bila navdušena nad mano, sej je rekla, da ji že dolgo ni masaža minila tako hitro. Jaz pa sem se spraševala, kateri del teleščka je imel največ od masaže ter ugotovila, da je bil to vsekakor jezik :-) Ampak, ok, po masaži sem se počutila zelo dobro, bila sem nadišavljena, pomirjena,....

Preden sem šla danes tja, sem se odločila, da ne bom tako komunikativna stranka, kot sem bila zadnič in se tega kar držala. Sicer nisem bila skoz tiho, je bilo pa veliko manj govorenja in toliko večja sproščenost in skoncentriranost na samo masažo. Ta masaža je sicer bolj namenjena koži, kot mišicam. Najprej naredijo piling telesa, potem te pošljejo pod tuš, nato nekaj minut masaže z medom, ki mu primešajo madljevo olje in še nekakšno vodo, da ni tako lepljivo in se lepše maže po telesu. Ko sem bila vsa medena (spredaj in zadaj), me je maserka zavila v folijo in pustila samo 20 minut. Glede na neprespano noč, ki je za mano, bi v teh 20 minutah definitivno zaspala, če ne bi, iz preventive, prej spila enega Red Bullčka. Nato spet tušek in voila! Kot nova :-)

Pred mano je bila vožnja do mojega domeka po neverjetno zamegleni cesti. Na določenih odsekih nisem videla dlje kot 1m pred avtom :-( Sovražim vožnjo v megli, čisto nekaj drugega pa mi je vožnja po zasneženem cestišču - ta mi sede :-)

Na naslednjo masažo bom šla verjetno tam nekje aprila, maja ... Če le ne bom pozabila nasveta maserke, bo to masaža z zeliščnimi snopki (vsaj mislim, da so zeliščni).

Sedaj pa pod koutrčkain čimprej not prinesti prejšnjo nočko. No ja, ne glih nočke, samo spanec (bi pa raje nočko) :-)

Nakitek

S temle se pa naša ukvarja, ko je pri volji :-)
(še kar nekaj tega na zalogi ... pride na vrsto, ko pogruntam sistem limanja slikc sem not. Za enkrat obvladam samo ta način, jaz pa bi kdaj katero tudi med besedilo)

Iz sprehoda ...

... ena, ki sem jo nafotkala (s fonom) na današnjem sprehodu v idilično zimskem dnevu .... sneg ... sonček .... mraz .... Takšno zimo hočem še naprej (ampak samo do pomladi)!


Snega imamo sicer več, kot ga je na sliki. Verjetno imajo hiške na sterem Bregu slabo izolacijo, pa se je že stopil.

Malo o razprodajah

Ne vem kakšen je dan današnji pomen razprodaj, ko pa stalno trgovci ponujajo neke popuste, samo da kaj prodajo. Se mi zdi, da so bile včasih razprodaje veliko bolj "cenjene", s tem težje pričakovane, bolj gužvastične,...

Kakorkoli, nikoli nisem hodila na razprodaje. Če me je slučajno zaneslo v tem času v trgovino s cunjami ali čevlji (v primeru, da sem točno takrat res rabila kaj novega), so se mi seveda prsti nalimali na artikle, ki niso bili predmet razprodaje (npr. kolekcije za novo sezono z novimi hudimi cenami) ali pa je bilo že vse, kar bi še nekako izgledalo, razprodano.

Spomnim se enega leta, ko smo šli na prvi dan razprodaje na pijačo,. Iz meni več neznanega razloga, smo punce nagibale jegrčka. Prilično dobrovolnja sem se pustila prepričati, da se grem gužvati v trgovine (prerivanje po trgovinah = glavni razlog, da ne maram razprodaj). Tisti dan sem si kupila škornje, ki sem jih eno leto občudovala v omari. Bili so mi lepi, obula sem jih morda dvakrat. Škornji mi še vedno jemljejo prostor v omari, vendar mi sedaj tudi lepi niso več, čeprav so kot novi. Po pomladanskem sezonskem čiščenju omare mi ne bodo več jemali prostora. Do takrat pa .... naj bodo ... za vsak slučaj :-)

Skratka, naša ni za razprodaje, niti razprodaje niso za njo.