nedelja, 22. marec 2009

Sanje

Čudna stvarca so tele sanje. Kar se tiče mojih, bi lahko pisala romane.

Včasih sanjam cele zgodbe, od začetka do konca. Žanri so vsi mogoči, od znanstvene fantastike, drame, komedije (te so bolj redke), erotike,.... ni da ni.

Včasih si zapomnim vse podrobnosti, včasih samo odlomke, včasih čisto nič, samo vem, da sem nekaj sanjala. Velikokrat se zgodi, da so sanje smiselne in povezane v celoto, vendar, ko jih začnem komu razlagati, nimajo ne repa ne glave. Npr.: ... smo bili nekje v hribih ... potem pa je bilo tam kar na enkrat morje, čisto drugi ljudje .... Takole se sliši čudno, vendar v sanjah je bilo vse nekako povezano. Velikokrat sem že razmišljala, da bi si jih zapisovala, vendar se za to nisem odločila ravno zaradi te nepovezanosti v razlaganju. Ampak bom sedaj vseeno probala realizirati zapise, vsaj sem in tja kakšne.

Pravijo, da sanje predstavljajo našo podzavest. Bo že nekaj res na tem. Morda ne ravno vsake sanje, večina njih pa sigurno. Včasih res ne najdem nobenega smisla v njih, še manj povezanosti z realnostjo. Morda se samo ne poglobim dovolj.

Znajo po neverjetno vplivati na počutje naslednjega dne. Včasih tudi več dni. Če imam moreče sanje, sem ponavadi zamorjena cel naslednji dan. Če pa so le-te lepe, znam hoditi po svetu zasanjana še nekaj dni :-)

Ni da ni, čudna so ta nočna (včasih tudi dnevna) prepletanja v naših glavcah.

torek, 3. marec 2009

D

In usoda (ali karkoli že) je hotela, da se po dvanajstih letih ponovno soočim s stavbo D. Tokrat z dograjeno, obnovljeno,.... vendar še vedno polno spominov.

Pred 12 leti z M, danes z mami.

Že zbudila sem se s kamnom v želodcu. Ob pomisli na ponovno soočenje z bolnico me je spreletaval srh, prebujali so se spomini .... Neprijetni občutki, zelo.

In sva šli ... prvič na konzilij. Izpolnjevali podoben obrazec kot sva ga z M pred 12 leti, sedeli v isti čakalnici ....

Z M nisem šla nikoli v ambulanto k zdravnici, danes sem z mami šla. In dobro, da sem šla, ker si je zdravničine besede tolmačila čisto po svoje. Nisem je prepričevala o napačnem razumevanju, ker je v bistvu njeno za njo boljše.

Skratka, diagnoza nič obetavna. Razširjena bolezen ... mehur, jetra in trebušne bezgavke (na mehurju je imela že 2 operaciji v nm, kjer so ji odstranili tumor) . Zdravljenje s citostatiki. V bolnico vsake 3 tedne po 3 dni. Predvidenih je 6 kemoterapij oz. najprej 3, po katerih bodo videli, če zdravilo sploh učinkuje. Če ne, ali v primeru, da bi le-to slabo prenašala, bodo z zdravljenjem prenehali (operacija ali obsevanje zaradi razširjenosti ne prideta v poštev). V nasprotnem primeru sledijo še vsaj 3. Po končanem zdravljenu bo lahko imela dolgo časa mir pred ponovnim izbruhom, lahko pa se ponovi že po enem mesecu (o možnosti neponovitve ni bilo govora).... Da nama je zdravnica to povedala v manj kot 15 minutah, smo čakale (z nama je bila tudi nečakinja J) 2 uri in pol. Za konzilij je bilo cca 20 pacientov (morda sem narobe štela), vsi naročeni ob isti uri, ob 12h00. Sicer pa, kot sem prebrala v glasilu Okno, niti nismo tako dolgo čakale. V pismih bralcev se je pacientka pritoževala, da je čakala tudi po 6 ur.

Mami je do danes (1 mesec, kar ima izvide iz CT) zavračala bolezen. Kljub temu, da je na izvidu jasno pisalo, da sta na jetrih dve (dokaj veliki) metastazi, je bila prepričana, da so se zmotili. Ker da, če bi imela raka, bi ji sigurno kakšna hrana smrdela .... njej pa še vse paše jest... Nisem se trudila s prepričevanjem ... vedela pa sem, da bo danes za njo ponoven šok, kot da bi izvedela prvič (še zame je bil, čeprav se prej nisem slepila).

No, in kaj bi izvedela od mami, če ne bi šla z njo in slišala zdravnice? Ko sva prišli domov, je takole razložila očetu: "Ni enostavno, ampak se bo pozdravilo. Dobila bom 3 kemoterapije, pa bo."

Saj ne vem kaj je bolje, vedeti vse ali samo najnujnejše. Za M namerno nisem šla nikoli po informacije o njegovem stanju k zdravnici, ker sem se verjetno bala, da mi bo povedala preveč. Kolikor mi je povedal on, mi je zadoščalo. Bila sem prepričana, da se bo pozdravil (čeprav mi on ni dajal lažnega upanja). Upala sem točno do njegovega zadnjega izdiha .... morda se pa le zgodi kakšen čudež, saj si ga zasluživa .... Pri njemu žarišča niti niso našli, bilo je nekje v trebušni votlini, razširil pa se mu je najprej na kosti, potem pa že po celem telesu, tudi v glavo.

Tokrat se ne bom slepila .... vendar, tudi obupala ne bom. Upam, da bo tako tudi z mami. 25. gremo v nove borbe!

sobota, 14. februar 2009

Mituevriuone

Nisem mogla verjeti svojim očem, ko sem malo prej odprla svoj gmail.

Od prijatelja sem včeraj, kot verjetno že malo morje ljudi, po emailu dobila vabilo na me2everyone. Nisem naivno bitje, vsaj kar se nasedanja na takšne in podobne (finančne) zadeve tiče (morda sem zaradi tega že ob milijone evrov :-)). Sem pa ženska, kar pomeni, da sem včasih firbec od babe :-)

Ker ni kaj izgubiti, moj firbec pa je bilo treba potešiti, sem se registrirala. Zanimalo me je kaj ta stran ponuja (razen seveda bogatstva v delnicah, kateremu, kot sem že napisala, niti približno ne nasedam). Glede na to, da so v mailu omenjali Facebook in kaj jaz vem kaj še, sem predvidevala, da gre za kakšen "družaben" portal. In kaj ponuja? Sicer se nisem veliko poglabljala, vendar je moj zaključek, da NIČ. Predstavitev in en kup pozdravnih in predstavnih objavic. Baje me bodo o nadgradnji strani in novih možnostih sproti obveščali.

Mislim, da gre za čisti nateg. Se počutim kar malo idiotke, ker sem se registrirala. Ampak ... ok ... the damage is done oz. upam, da ne bo nobene škode na moj račun.

OK, to ni tisto, čemur nisem mogla verjeti, ko sem danes odprla gmail. Dobila sem namreč isto vabilo iz portala, na katerega sem se registrirala za vsak slučaj, če najdem kakšno boljšo službo kot jo imam. Gre za "Nova zaposlitev". Zedeva: Zakaj pa ne, stane nič. Do danes sem mislila, da je to kolikor toliko resen portal (hmmm, prejle sem se nekaj hvalila, da nisem naivna), danes pa so pri meni zgubili vse točke. Mislim .... Res ne morem verjeti, da svojim članom pošiljajo vabila za registracijo na me2everyone, kaj šele, da verjamejo, da bodo s tem dobili malo morje dodatnih delnic.

Hmmmmm, a bi morala sedaj kaj bolj verjeti v te delnice, glede na to, da se s širitvijo števila registracij ukvarja tudi firma oz. portal, ki naj bi se ukvarjal z resno tematiko - z zaposlovanjem? Mi bo kdaj žal, da portala nisem jemala resno in nisem povabila k sodelovanju vse, ki me poznajo? :-)

Ko je ravno valentinovo ...

... pa še nekaj od mene na to temo.



Te dni berem in poslušam komentarje, kako je Valentinovo skomercializiran praznik, ki pomeni le polnjene trogivnskih blagajn, kako bi moralo biti Valentinovo (v smislu izkazovanja ljubezni, ne polnjenja blagajn) vsak dan, blablabla....

Zelo podobni komentarji kot ob 1. nevembru, dnevu mrtvih, 8. marcu, dnevu žena, in še kakšen tak praznik bi se našel. Po eni strani se strinjam in tudi sama sem včasih razmišljala v tej smeri. Po drugi strani pa si mislim, naj bodo vsaj ti dnevi nekaj posebnega, prazničnega. Res je, da imam tiste, ki jih imam rada, rada vsak dan, na Valentinovo pa lahko to še posebej proslavim. Ravno tako ne mine dan, ko ne bi pomislila na umrlega, mu večkrat prižgala svečko ... na dan mrtvih pa kupim kakšno posebno svečko, ikebanco (čeprav, priznam, na pokopališče grem ponavadi dan pred in dan po 1. novembru).

Glede zapravljanja denarja pa si mislim, kakor komu paše :-) Za Valentina obdarim najbližje s čokoladnimi zadevcami (v obliki srčkov) ... torej, ne pretiravam v zapravljanju :-)

Morda se komu ne zdi primerno, da mečem v isti koš Valentinovo in 1.november, vendar, eden mojih večjih Valentinčkov je med tistimi, ki se jim prižiga svečke. Torej, mu grem tudi na Valentinovo prižgat eno.

Sebi in vsem pa želim veliko prijateljstva, ljubezni in vsega, kar spada zdraven!

sobota, 31. januar 2009

Gužvastično



Tale fotka je nastala v torek (vsaj zdi se mi, da je bil torek, ko je tako snežilo) na poti iz službe. Namesto običajnih 10 minut, sem se ta dan cijazila domov eno debelo uro.

Na cestarje sem bila lahko jezna le toliko, da se niso spravili na ceste v pravem času. Ob treh je bila že takšna gužva, da itak nič niso mogli.

Enim šoferjem bi bilo treba dati posebne nagrade za idiotizem. Nabito križišče, oni pa rinejo in rinejo, tako da križišče zaprejo za vse. Vsak dan ob tem času je v (ali ob) križišču policaj. Kje je bil ta dan? Morda ga je zametalo :-)

Sicer sem enourno vožnjo oz. bolje rečeno polžje premikanje kar dobro prenašala. Bi posnela kako fotko več, pa mi je bilo malo nerodno. Predvsem me je imelo fotkanje nominirancev nagrade za idiotizem. Tako je nastala le fotka (z mobijem) v koloni, za katero sem rabila mastnih 15 minut, da sem se ji pridružila s stranske ceste. Pa ne, da ne bi bilo dobrih ljudi, ki bi me spustili, ampak dejansko se kolona toliko časa skoraj da ni premaknila. Ko sem se pricijazila do križišča, mi je bilo jasno zakaj. Seveda zaradi nominirancev, ki jim očitno ni bilo konca.

No ja, kot sem že napisala, sem vse skupaj kar mirno prenašala. Eno, dve, tri sem si zdraven zapela, pa je minilo :-)

Kolo

Danes ponoči sem se naokoli vozila s kolesom, v bundi, in zelo uživala.

Ne vem od kje se mi je v sanje pritaknilo kolo. Sklepam, da so sanje nastale iz težkega pričakovanja pomladi. Lansko leto res nisem bila hudo pridna, kar se kolesarjenja tiče, letos pa bom (sicer sem to rekla tudi lani).

Je pa res, da sem se včasih prevažala s kolesom tudi v mrzlih zimskih dnevih, oblečena v bundo (iz teh časov verjetno tudi slika v današnjih sanjah) in mi ni bilo prav nič hudega, nasprotno.

Danes pa, ko vidim kakšnega kolesarja v teh mrzlih, zasneženih dnevih, najprej pomislim "le kaj mu je tega treba". Pa se kmalu ugriznem za jezik in se spomnim, da ni v tem nič slabega, da zna biti prav luštno, ... samo odpraviti se je treba.

O ja, bo naša kmalu spet na kolesu. In to ne samo v sanjah :-)

sobota, 24. januar 2009

Botrca in mačeha

Bila sem že botra dečku v Malawiju, sedaj pa sem enda tudi simbolična posvojiteljica slovenskega delfina.

Za botrstvo na Malawiju sem se odločila zaradi takratnega občutka nekoristnosti. Enostavno sem si zaželela narediti nekaj dobrega. Po brskanju po netu sem se odločila za botrstvo preko Misijonskega središča. Čeprav, moram napisati, nisem krščansko bitje. Dve leti sem na njihov račun nakazovala 5.000 SIT (ki so se vmes pretvorili v eurote). Poslali so mi sliko 18 letnega dečka, Lores Banda, kateremu naj bi bila botra. Približno dvakrat na leto sem dobila poročilo dela misiona na Malawiju, enkrat pa celo poročilo fantovega napredovanja. Priznam, slednje mi je bilo malo čudno, kot izpolnjen formular, ki mi nekako ni bil všeč. Izpolnjeno je bilo v smislu, važno, da se nekaj napiše. Lores naj bi si želel postati medicinska "sestra". Po dveh letih, kolikor naj bi bila botrca, sem se odločila, da je za enkrat dovolj. Enostavno sem samo nehala nakazovati denar. Zanimivo, da sem nekaj mesecev po prekinitvi začela dobivati misionarski časopis, ki ga nisem v času botrstva dobila nikoli. Bi rekla, da imajo zelo slabe evidnce oz. da jim nekaj ne štima. Kakorkoli že, upam, da sem s svojim dvoletnim prispevkom naredila kaj dobrega za pomoči potrebne.

No, sedaj pa sem novopečena (oz. sem to že skoraj en mesec) mačeha delfinu. Za rojstni dan sem dobila čestitko, ob kateri skoraj nisem imela pojma za kaj gre. Krilca. V čestitki med drugim piše: "Ob rojstnem dnevu naj bo srečen in preskrbljen še nekdo ... bitje, ki je z nami še iz časa Atlantide ... spomni se in zaplavaj v čas miru ... Andreja." ... potem pa še par stvari in naslov spletne strani, kjer si lahko ogledam več o darilu, ki sem ga prejela (www.krilca.si). Prvo, kar sem pomislila je bilo, da so že kje dobili moj naslov in datum rojstva, pa me na ta način vabijo na svojo spletno stran, da kaj podarim. Pri podpisu "Andreja" sem celo pomislila, da mi je čestitko poslala kolegica. Na spletno stran nisem šla do danes, ko me je Andreja vprašala, če sem dobila čestitko. Rekla mi je, da naj si na njihovi strani pogledam katerega delfina sem dobila v simbolično posvojitev za eno leto, da vse piše ... Sem šla gledat, ampak nisem nič našla (morda sem pa blond). Če prav razumem napisano na strani društva Morigenos (http://www.morigenos.org/), bi morala ob simbolični posvojitvi prejeti na moj naslov: certifikat o posvojitvi z mojim in delfinovim imenom, dokument s fotografijo delfina in njegovimi podatki, majico društva Morigenos, razglednico in letni bilten, vse to v roku enega tedna od posvojitve. Čestitko sem prejela na začetku januarja, česa drugega pa do danes še ne. Saj ne drugega, sliko s podatki o delfinu bi pa res rada imela, če se že nekaj gremo.

No ja, občutek je še vedno dober. Namreč, obožujem delfine (kot večino živali). Drugače pa imam občutek, da je to spet kar nekaj ... Upam, da ni in da je Andreja koristno vložila denar za moje darilo.



sobota, 17. januar 2009

Penn



Pred daaaavnimi leti mi nikakor ni bilo jasno kaj je Madonna videla na njem. Vse, dokler ga nisem prvič videla v filmu. Mislim, da je bil to Bad Boys (nisem pa čisto sigurna). In potem me je navdušil v vsakem filmu.

Ta tip nekaj ima ... nekaj, kar pritegne. To ni lepota, ampak .... nekaj .... Spomnim se, da mi je bil, ko sem ga prvič gledala, na začetku filma prav zoprn (tako kot prej, sodeč po slikah), iz kina pa sem šla že vsa zasanjana :-)

Ne bi pisala zdajle o njem, ampak sem ravnokar gledala Milk. Dober je! In on in film.