In usoda (ali karkoli že) je hotela, da se po dvanajstih letih ponovno soočim s stavbo D. Tokrat z dograjeno, obnovljeno,.... vendar še vedno polno spominov.
Pred 12 leti z M, danes z mami.
Že zbudila sem se s kamnom v želodcu. Ob pomisli na ponovno soočenje z bolnico me je spreletaval srh, prebujali so se spomini .... Neprijetni občutki, zelo.
In sva šli ... prvič na konzilij. Izpolnjevali podoben obrazec kot sva ga z M pred 12 leti, sedeli v isti čakalnici ....
Z M nisem šla nikoli v ambulanto k zdravnici, danes sem z mami šla. In dobro, da sem šla, ker si je zdravničine besede tolmačila čisto po svoje. Nisem je prepričevala o napačnem razumevanju, ker je v bistvu njeno za njo boljše.
Skratka, diagnoza nič obetavna. Razširjena bolezen ... mehur, jetra in trebušne bezgavke (na mehurju je imela že 2 operaciji v nm, kjer so ji odstranili tumor) . Zdravljenje s citostatiki. V bolnico vsake 3 tedne po 3 dni. Predvidenih je 6 kemoterapij oz. najprej 3, po katerih bodo videli, če zdravilo sploh učinkuje. Če ne, ali v primeru, da bi le-to slabo prenašala, bodo z zdravljenjem prenehali (operacija ali obsevanje zaradi razširjenosti ne prideta v poštev). V nasprotnem primeru sledijo še vsaj 3. Po končanem zdravljenu bo lahko imela dolgo časa mir pred ponovnim izbruhom, lahko pa se ponovi že po enem mesecu (o možnosti neponovitve ni bilo govora).... Da nama je zdravnica to povedala v manj kot 15 minutah, smo čakale (z nama je bila tudi nečakinja J) 2 uri in pol. Za konzilij je bilo cca 20 pacientov (morda sem narobe štela), vsi naročeni ob isti uri, ob 12h00. Sicer pa, kot sem prebrala v glasilu Okno, niti nismo tako dolgo čakale. V pismih bralcev se je pacientka pritoževala, da je čakala tudi po 6 ur.
Mami je do danes (1 mesec, kar ima izvide iz CT) zavračala bolezen. Kljub temu, da je na izvidu jasno pisalo, da sta na jetrih dve (dokaj veliki) metastazi, je bila prepričana, da so se zmotili. Ker da, če bi imela raka, bi ji sigurno kakšna hrana smrdela .... njej pa še vse paše jest... Nisem se trudila s prepričevanjem ... vedela pa sem, da bo danes za njo ponoven šok, kot da bi izvedela prvič (še zame je bil, čeprav se prej nisem slepila).
No, in kaj bi izvedela od mami, če ne bi šla z njo in slišala zdravnice? Ko sva prišli domov, je takole razložila očetu: "Ni enostavno, ampak se bo pozdravilo. Dobila bom 3 kemoterapije, pa bo."
Saj ne vem kaj je bolje, vedeti vse ali samo najnujnejše. Za M namerno nisem šla nikoli po informacije o njegovem stanju k zdravnici, ker sem se verjetno bala, da mi bo povedala preveč. Kolikor mi je povedal on, mi je zadoščalo. Bila sem prepričana, da se bo pozdravil (čeprav mi on ni dajal lažnega upanja). Upala sem točno do njegovega zadnjega izdiha .... morda se pa le zgodi kakšen čudež, saj si ga zasluživa .... Pri njemu žarišča niti niso našli, bilo je nekje v trebušni votlini, razširil pa se mu je najprej na kosti, potem pa že po celem telesu, tudi v glavo.
Tokrat se ne bom slepila .... vendar, tudi obupala ne bom. Upam, da bo tako tudi z mami. 25. gremo v nove borbe!
Pred 12 leti z M, danes z mami.
Že zbudila sem se s kamnom v želodcu. Ob pomisli na ponovno soočenje z bolnico me je spreletaval srh, prebujali so se spomini .... Neprijetni občutki, zelo.
In sva šli ... prvič na konzilij. Izpolnjevali podoben obrazec kot sva ga z M pred 12 leti, sedeli v isti čakalnici ....
Z M nisem šla nikoli v ambulanto k zdravnici, danes sem z mami šla. In dobro, da sem šla, ker si je zdravničine besede tolmačila čisto po svoje. Nisem je prepričevala o napačnem razumevanju, ker je v bistvu njeno za njo boljše.
Skratka, diagnoza nič obetavna. Razširjena bolezen ... mehur, jetra in trebušne bezgavke (na mehurju je imela že 2 operaciji v nm, kjer so ji odstranili tumor) . Zdravljenje s citostatiki. V bolnico vsake 3 tedne po 3 dni. Predvidenih je 6 kemoterapij oz. najprej 3, po katerih bodo videli, če zdravilo sploh učinkuje. Če ne, ali v primeru, da bi le-to slabo prenašala, bodo z zdravljenjem prenehali (operacija ali obsevanje zaradi razširjenosti ne prideta v poštev). V nasprotnem primeru sledijo še vsaj 3. Po končanem zdravljenu bo lahko imela dolgo časa mir pred ponovnim izbruhom, lahko pa se ponovi že po enem mesecu (o možnosti neponovitve ni bilo govora).... Da nama je zdravnica to povedala v manj kot 15 minutah, smo čakale (z nama je bila tudi nečakinja J) 2 uri in pol. Za konzilij je bilo cca 20 pacientov (morda sem narobe štela), vsi naročeni ob isti uri, ob 12h00. Sicer pa, kot sem prebrala v glasilu Okno, niti nismo tako dolgo čakale. V pismih bralcev se je pacientka pritoževala, da je čakala tudi po 6 ur.
Mami je do danes (1 mesec, kar ima izvide iz CT) zavračala bolezen. Kljub temu, da je na izvidu jasno pisalo, da sta na jetrih dve (dokaj veliki) metastazi, je bila prepričana, da so se zmotili. Ker da, če bi imela raka, bi ji sigurno kakšna hrana smrdela .... njej pa še vse paše jest... Nisem se trudila s prepričevanjem ... vedela pa sem, da bo danes za njo ponoven šok, kot da bi izvedela prvič (še zame je bil, čeprav se prej nisem slepila).
No, in kaj bi izvedela od mami, če ne bi šla z njo in slišala zdravnice? Ko sva prišli domov, je takole razložila očetu: "Ni enostavno, ampak se bo pozdravilo. Dobila bom 3 kemoterapije, pa bo."
Saj ne vem kaj je bolje, vedeti vse ali samo najnujnejše. Za M namerno nisem šla nikoli po informacije o njegovem stanju k zdravnici, ker sem se verjetno bala, da mi bo povedala preveč. Kolikor mi je povedal on, mi je zadoščalo. Bila sem prepričana, da se bo pozdravil (čeprav mi on ni dajal lažnega upanja). Upala sem točno do njegovega zadnjega izdiha .... morda se pa le zgodi kakšen čudež, saj si ga zasluživa .... Pri njemu žarišča niti niso našli, bilo je nekje v trebušni votlini, razširil pa se mu je najprej na kosti, potem pa že po celem telesu, tudi v glavo.
Tokrat se ne bom slepila .... vendar, tudi obupala ne bom. Upam, da bo tako tudi z mami. 25. gremo v nove borbe!
Objave
Ni komentarjev:
Objavite komentar