Voščilo

LORES ŽELI SREČNGA PA ZDRAUGA VSEM,
KI SE PO NAKLUČJU ALI KAKO DRUGAČE
ZNAJDETE NA TEJ STRANI :-)

Mir pred petardami

Kar ne morem verjeti, da je prepoved pokanja petard učinkovita. Tole ne-pokanje mi je res polepšalo praznike. Vse do lani se je sezona pokanja začela s 1. novembrom, pokalo pa je vsakodnevno (in nočno) nekje do sredine januarja oz. do porabe zalog.

Letos pa miiiiiiiiir :-) Sem in tja se sicer še najde kakšen junak, ki se ne da motit. Pač, živim v podgurju :-) Ampak je vseeno milina v primerjavi s prejšnjimi leti.

Včerajšnji večer sem preživela v prestolnici in na poti domov navdušeno ugotovila, da ni bilo slišati niti ene same samcate petarde. Le tako naprej!

Nikoli nisem razumela kakšen užitek naj bi bil v pokanju petard. Že ognjemeti so mi izgubili na vrednosti. Včasih se jih je nažigalo res samo ob posebnih priložnostih in takrat sem jih dobesedno občudovala. Danes pa .... evo, v tem trenutku ga nekdo nažiga ...

No ja, jaz pravim, da ima vsako tele svoje vesele. Pa naj ga ima, dokler le ne ogroža in živcira drugih živih bitij.

PRI ZDRAVNIKU

K osebni splošni zdravnici grem povprečno enkrat na 6 do 7 let, če je res nujno (o nujnosti se sicer odločam sama). Sem imela pa že dvakrat zaporedoma to srečo, da ko sem jo nujno potrebovala, ni delala. Prvič pred 6 leti, drugič prejšnji torek.

Že v ponedeljek dopoldan sem se počutila zelo kilavo. Popoldan sem morala v zdravstveni dom po izvide za mami, ki je šla v torek v bolnico, v sredo pa na operacijo ciste na mehurju. Imava isto osebno zdravnico. Ko sem bila tam, me je prešinilo, da bi prosila, če me malo pregleda, ker me je med drugim tudi po grlu čudno praskalo. No, pa se nisem odločila, ker se mi ni dalo sedeti in čakati v polni čakalnici (kdo mi je kriv?).

Doma pa juhuhuuu! Vročina, 39 stopinj. O.k., zdaj si pomagaj sama. Dalerončki, lekadolčki ... pa je vročina malo padla. Zjutraj sem bila že kot pušeljc, samo po grlu me je ša praskalo. Tako sem se brez težav odločila, da grem še zadnji delovni dan v službo. Do 11h je bilo vse o.k., potem pa ponovni naval vročine, še hujši kot prejšnji dan. Namesto na "slavnostno pojedino ob koncu leta" je šla Lores k zdravniku. In tu se začne naraščanje vročine, da ne govorim o pritisku.

Kot že omenila, ko nujno rabim zdravnico, je ni. Ker ima po tanovem privat, so mi na recepciji povedali, da grem lahko samo k tistemu zdravniku, ki ima tudi privat ordinacijo, in mi našteli 3 priimke. O.k., sem si mislila, če drugega ne, naj mi vsaj pove, da ni angina, pa si bom že nabavila zdravila za zbijanje vročine in kaj za grlo. Če je angina, mi bo pa menda napisal antibiotike tudi drug zdravnik. In gre naša do prvih vrat (me ima, da bi kar napisala do katerih, ampak ... za prvič naj jim bo). Prijazna kolikor se le da prosim sestro, če me lahko vzame, ker imam visoko vročino in obupno grlo. In kaj mi oholo odgovori sestra, ki je verjetno ravno dobro končala šolo, pa že obvlada diagnoze na prvi pogled: "Ne, ne ... boste vi kar lepo šli jutri zjutraj k svoji zdravnici. Če bi bilo nujno, bi bili vi že zjutraj tukaj." Oh ja ... ji povem, da sem se zjutraj še čisto dobro počutila. No, pa izdavi dejanski razlog, zakaj me ne misli vzeti: "Ne, ne ... mi zdajle zaključujemo, kar jutri pridite k svoji." Mimogrede, do konca delovnika ordinacije je bila še cela ura, čakalnica pa prazna. Moja prijaznost je izginila, tako da sem se ji samo še osorno zahvalila za prijaznost in loputnila z vrati za sabo. Jezna sem bila kot peeeees in kar na jok mi je šlo (kadar imam vročino, sem še toliko bolj občutjiva). V tistem trenutku bi najraje preklicala plačevanje zdravstvenega zavarovanja. Nisem vedela, a bi šla še do drugih vrat ali ne. No, pa sem šla, ker se mi je zdelo, če danes ne opravim, težko, da se bom naslednji dan spet spravila tja. Sestra sicer zelo prijazna, bi me vzela, ampak pojma ni imela kje je zdravnica in kdaj, če sploh, pride nazaj. Gremo še do tretjih vrat. Malenkost manj prijazna sestra od druge, vsekakor veliko bolj od prve. Če bi bilo po njenem, me verjetno ne bi vzela, ampak je bila vsaj toliko, da mi je rekla, da lahko počakam zdravnico in se bom z njo zmenila. Seveda zdravnice, tako kot druge, ni bilo v ordinaciji in sestra ni imela pojma kdaj se vrne. In se Lores odloči, da gre domov, čim dlje od zdravstvenega doma (živim sicer blizu), v upanju, da me ne bodo spet kmalu videli.

Ni šlo drugače, kot da sem se vrnila že naslednje jutro, saj bi brez antibiotikov verjetno še danes težko goltala. Pol urce sem sicer čakala v čakalnici, ker nisem bila naročena (le kdaj naj bi se naročila?), potem je pa vse nekako steklo. Zdravnica mi je povedala, da imam hudo angino, mi napisala recept za Ospen 1500, naročila naj en teden ne hodim nikamor ....

Vročine nisem imela več že isti dan, ko Ospena sploh še nisem poskusila, grlo je pa tudi kmalu popustilo. Letala pa itak, da sem naokoli. Če drugega ne, sem šla 2x na dan k mami v bolnico. Brez skrbi, sem se pozanimala pri zdravnici, če lahko grem. Je rekla, da prvih 48 ur, če mislim, da moram iti, naj grem z masko, po tem pa da ne bom več kužna. In sem šla ....

Sedaj pa upam, da ne bom rabila splošne zdravnice vsaj nadaljnjih 6-7 let ....

LENA SEM

Kako sem pa jaz leeeenaaaa .... In ta napad lenobe traja že 3 dni zaporedoma. Na živce si grem, ko sem takšna. Včeraj sem komaj čakala, da bo danes, ker sem bila odločena, da se danes aktiviram. Kar nekaj obveznosti sem si zadala. (trgovina, menjava plinske bombe, peka piškotov, malo pospravljanja,...) Danes pa .... že razmišljam kako v bistvu ni nič tako nujnega, da ne bi moglo počakati do jutri. Ampak ne, treba bo izvesti premik, ker drugače bo šel še en dan v nič.

Saj ne vem, če sem dejansko lena, ali pa me je zdelal prejšnji teden in mi pobral vso energijo. Zadnji delovni dan letošnjega leta (torek, 16.12.) me je namreč v službi tako zakuhalo, kot že dolgo ne. Diagnoza: angina. Zdravljenje: Ospen 1500 in teden ležanja v postelji. Prvi dan, ko dejansko nisem nič mogla, sem res ležala, potem je bilo pa preveč obveznosti, da bi ležala .... Pa tudi, se mi zdi, da če bolna ležim, se samo smilim sama sebi in sem tako še bolj bolna. Saj vročina je res hitro popustila, pa grlo tud nehalo bolet, antibiotike sem pa tudi do konca spila, tako da .... Ampak energije mi je pa res zmanjkalo.

Včeraj mi je pa še plina zmanjkalo :-( Tokrat ne sredi kuhanja, je pa že to dovolj hudo, da med prazniki. No ja, saj ni tako hudo. Bo treba danes pač po plin in to je dober razlog za premik. Malo me edino skrbi, kako bom polno plinsko bombo pritrogala v 5. nadstropje. Hmmm ... morda jo pa kar v avtu pustim in zaposlim kot nosača prvega, ki se danes najavi na obisk (upam, da niso vsi tako leni kot jaz).

Sem se spomnila še ene teme za nov post, ko sem že ravno omenila angino. Grem kar hitro napisat, potem pa v akcijooooo.

KOZMO

Oktobra, 2001, sem prvič kupila slovenski Cosmopolitan. Kako vem kdaj? Približno 10 prvih številk se praši na skritem delu police omare in sem šla prejle namerno pogledat letnico, kdaj sem jaz to redno prebirala.

Skratka, po ne vem koliko letih sem si ga prejšnji teden spet privoščila. Cel teden se je valjal po sobi, ker mi kar nekako ni bilo, da bi ga prelistala, kaj šele kaj prebrala. No, danes pa iz čistega dolgčasa in, da ga bom čimprej lahko dala nečakinji (sem ji ga obljubila), prelistam Kozmota. Hja, bolj kot ne res samo prelistam, saj za prebrat ni kaj dosti. Ne rečem, revija je za malo starejše najstnice, pa mogoče tam do cca 25. leta.

Sicer kakor kaj komu paše prebirat .... zase sem ugotovila, da sem prestara za to revijo in da je bila izdaja December 2008 vsekakor zadnja, ki sem jo kupila.

ČOKOLADNI KOLAČKI (po domače kukiji)

Recept za piškotke, ki so že nekaj let zaporedoma na moji mizi med novoletnimi prazniki. Do sedaj sem jih delala z orehi, včeraj pa z lešniki. Kar se mene tiče, so z lešniki boljši.

Sestavine:
12 dag masla ali margarine
15 dag sladkorja
1 vanilin sladkor
1 jajce
1 do 2 žlici mleka
20 dag moke
1 izravnano žličko pecilnega praška
za noževo konico soli
10 dag jedilne čokolade
15 dag lešnikov (orehov)
kakav za potresanje

Priprava:
Maslo penasto vmešamo. Med mešanjem dodamo sladkor, vanilin sladkor, jajce in mleko. Moko zmešamo s pecilnim praškom in soljo. Zamešamo jo v masleno zmes. Čokolado in lešnike na grobo nasekljamo in zamešamo v testo.
Pekač obložimo s peki papirjem. Z dvema žličkama na papir polagamo kupčke, med katerimi naj bo 5 cm razmika.
Pečico segrejemo na 180 stopinj.
Piškote pečemo od 10 do 12 minut.
Ohlajene lahko potresemo s kakavom.

Pa ga imam :-)

Mislim .... človek ne more verjeti ... No ja, pravijo, slab začetek, dober konec. Upam :-)

Napisala Lores svoje prvo blog sporočilo in preden ga shranila, šla na urejanje objav .... Seveda napisanega ne najde več :-( Pa že tako sem se težko odločila, da odprem svoj blog :-P Ampak, ne bom obupala že prvi dan!

Torej, 25. december 2008, Božič, dan, ko se Lores končno odloči imeti svoj blog. Zelo rada štefnarim po drugih blogih in se že dolgo odločam, da bi imela svojega. Nekako se do sedaj nisem odločila iz dveh razlogov. Prvi je, ker se mi zdi pisanje bloga neke vrste razgaljanja sebe, kar ni glih v moji naravi (razen ljudem, pri katerih že v prvem stiku z njimi začutim neko zaupanje). Pa tudi druge ljudi je traba omenjati, žal ne vedno samo v hvaljenju,... Drugi razlog: ker se mi vsako moje pisanje po parih dnevih zdi "kar nekaj" .... V svojih pubertetniških časih sem veliko pisala (na papir), po nekaj dnevih pa je, zaradi drugega razloga, vse romalo v smeti.

No, sedaj sem tukaj in kar bo pa bo. Upam, da bo :-)

Dobrodošli vsi, ki se na tak ali drugačen način znajdete na tej strani. Komentarji na bodoče objave zaželjeni,....

Bo dovolj za prvič? Menda bo. :-)

Ajaaa, danes je Božič (sem že zgoraj omenila). Torej, vsem, ki ga praznujete, želim en lep, miren Božični dan. Jaz sicer nisem v teh vodah, mi je pa vseeno lep praznik in grem vseeno danes na kao božično kosilo k staršem :-)

(Zdajle opazila, da se tole baje avtomatsko shranjuje. Torej, mora biti tud moje prvo besedilce še kje. Grem v akcijo iskanja in odkrivanja možnosti tegale blogca)