K osebni splošni zdravnici grem povprečno enkrat na 6 do 7 let, če je res nujno (o nujnosti se sicer odločam sama). Sem imela pa že dvakrat zaporedoma to srečo, da ko sem jo nujno potrebovala, ni delala. Prvič pred 6 leti, drugič prejšnji torek.
Že v ponedeljek dopoldan sem se počutila zelo kilavo. Popoldan sem morala v zdravstveni dom po izvide za mami, ki je šla v torek v bolnico, v sredo pa na operacijo ciste na mehurju. Imava isto osebno zdravnico. Ko sem bila tam, me je prešinilo, da bi prosila, če me malo pregleda, ker me je med drugim tudi po grlu čudno praskalo. No, pa se nisem odločila, ker se mi ni dalo sedeti in čakati v polni čakalnici (kdo mi je kriv?).
Doma pa juhuhuuu! Vročina, 39 stopinj. O.k., zdaj si pomagaj sama. Dalerončki, lekadolčki ... pa je vročina malo padla. Zjutraj sem bila že kot pušeljc, samo po grlu me je ša praskalo. Tako sem se brez težav odločila, da grem še zadnji delovni dan v službo. Do 11h je bilo vse o.k., potem pa ponovni naval vročine, še hujši kot prejšnji dan. Namesto na "slavnostno pojedino ob koncu leta" je šla Lores k zdravniku. In tu se začne naraščanje vročine, da ne govorim o pritisku.
Kot že omenila, ko nujno rabim zdravnico, je ni. Ker ima po tanovem privat, so mi na recepciji povedali, da grem lahko samo k tistemu zdravniku, ki ima tudi privat ordinacijo, in mi našteli 3 priimke. O.k., sem si mislila, če drugega ne, naj mi vsaj pove, da ni angina, pa si bom že nabavila zdravila za zbijanje vročine in kaj za grlo. Če je angina, mi bo pa menda napisal antibiotike tudi drug zdravnik. In gre naša do prvih vrat (me ima, da bi kar napisala do katerih, ampak ... za prvič naj jim bo). Prijazna kolikor se le da prosim sestro, če me lahko vzame, ker imam visoko vročino in obupno grlo. In kaj mi oholo odgovori sestra, ki je verjetno ravno dobro končala šolo, pa že obvlada diagnoze na prvi pogled: "Ne, ne ... boste vi kar lepo šli jutri zjutraj k svoji zdravnici. Če bi bilo nujno, bi bili vi že zjutraj tukaj." Oh ja ... ji povem, da sem se zjutraj še čisto dobro počutila. No, pa izdavi dejanski razlog, zakaj me ne misli vzeti: "Ne, ne ... mi zdajle zaključujemo, kar jutri pridite k svoji." Mimogrede, do konca delovnika ordinacije je bila še cela ura, čakalnica pa prazna. Moja prijaznost je izginila, tako da sem se ji samo še osorno zahvalila za prijaznost in loputnila z vrati za sabo. Jezna sem bila kot peeeees in kar na jok mi je šlo (kadar imam vročino, sem še toliko bolj občutjiva). V tistem trenutku bi najraje preklicala plačevanje zdravstvenega zavarovanja. Nisem vedela, a bi šla še do drugih vrat ali ne. No, pa sem šla, ker se mi je zdelo, če danes ne opravim, težko, da se bom naslednji dan spet spravila tja. Sestra sicer zelo prijazna, bi me vzela, ampak pojma ni imela kje je zdravnica in kdaj, če sploh, pride nazaj. Gremo še do tretjih vrat. Malenkost manj prijazna sestra od druge, vsekakor veliko bolj od prve. Če bi bilo po njenem, me verjetno ne bi vzela, ampak je bila vsaj toliko, da mi je rekla, da lahko počakam zdravnico in se bom z njo zmenila. Seveda zdravnice, tako kot druge, ni bilo v ordinaciji in sestra ni imela pojma kdaj se vrne. In se Lores odloči, da gre domov, čim dlje od zdravstvenega doma (živim sicer blizu), v upanju, da me ne bodo spet kmalu videli.
Ni šlo drugače, kot da sem se vrnila že naslednje jutro, saj bi brez antibiotikov verjetno še danes težko goltala. Pol urce sem sicer čakala v čakalnici, ker nisem bila naročena (le kdaj naj bi se naročila?), potem je pa vse nekako steklo. Zdravnica mi je povedala, da imam hudo angino, mi napisala recept za Ospen 1500, naročila naj en teden ne hodim nikamor ....
Vročine nisem imela več že isti dan, ko Ospena sploh še nisem poskusila, grlo je pa tudi kmalu popustilo. Letala pa itak, da sem naokoli. Če drugega ne, sem šla 2x na dan k mami v bolnico. Brez skrbi, sem se pozanimala pri zdravnici, če lahko grem. Je rekla, da prvih 48 ur, če mislim, da moram iti, naj grem z masko, po tem pa da ne bom več kužna. In sem šla ....
Sedaj pa upam, da ne bom rabila splošne zdravnice vsaj nadaljnjih 6-7 let ....
Že v ponedeljek dopoldan sem se počutila zelo kilavo. Popoldan sem morala v zdravstveni dom po izvide za mami, ki je šla v torek v bolnico, v sredo pa na operacijo ciste na mehurju. Imava isto osebno zdravnico. Ko sem bila tam, me je prešinilo, da bi prosila, če me malo pregleda, ker me je med drugim tudi po grlu čudno praskalo. No, pa se nisem odločila, ker se mi ni dalo sedeti in čakati v polni čakalnici (kdo mi je kriv?).
Doma pa juhuhuuu! Vročina, 39 stopinj. O.k., zdaj si pomagaj sama. Dalerončki, lekadolčki ... pa je vročina malo padla. Zjutraj sem bila že kot pušeljc, samo po grlu me je ša praskalo. Tako sem se brez težav odločila, da grem še zadnji delovni dan v službo. Do 11h je bilo vse o.k., potem pa ponovni naval vročine, še hujši kot prejšnji dan. Namesto na "slavnostno pojedino ob koncu leta" je šla Lores k zdravniku. In tu se začne naraščanje vročine, da ne govorim o pritisku.
Kot že omenila, ko nujno rabim zdravnico, je ni. Ker ima po tanovem privat, so mi na recepciji povedali, da grem lahko samo k tistemu zdravniku, ki ima tudi privat ordinacijo, in mi našteli 3 priimke. O.k., sem si mislila, če drugega ne, naj mi vsaj pove, da ni angina, pa si bom že nabavila zdravila za zbijanje vročine in kaj za grlo. Če je angina, mi bo pa menda napisal antibiotike tudi drug zdravnik. In gre naša do prvih vrat (me ima, da bi kar napisala do katerih, ampak ... za prvič naj jim bo). Prijazna kolikor se le da prosim sestro, če me lahko vzame, ker imam visoko vročino in obupno grlo. In kaj mi oholo odgovori sestra, ki je verjetno ravno dobro končala šolo, pa že obvlada diagnoze na prvi pogled: "Ne, ne ... boste vi kar lepo šli jutri zjutraj k svoji zdravnici. Če bi bilo nujno, bi bili vi že zjutraj tukaj." Oh ja ... ji povem, da sem se zjutraj še čisto dobro počutila. No, pa izdavi dejanski razlog, zakaj me ne misli vzeti: "Ne, ne ... mi zdajle zaključujemo, kar jutri pridite k svoji." Mimogrede, do konca delovnika ordinacije je bila še cela ura, čakalnica pa prazna. Moja prijaznost je izginila, tako da sem se ji samo še osorno zahvalila za prijaznost in loputnila z vrati za sabo. Jezna sem bila kot peeeees in kar na jok mi je šlo (kadar imam vročino, sem še toliko bolj občutjiva). V tistem trenutku bi najraje preklicala plačevanje zdravstvenega zavarovanja. Nisem vedela, a bi šla še do drugih vrat ali ne. No, pa sem šla, ker se mi je zdelo, če danes ne opravim, težko, da se bom naslednji dan spet spravila tja. Sestra sicer zelo prijazna, bi me vzela, ampak pojma ni imela kje je zdravnica in kdaj, če sploh, pride nazaj. Gremo še do tretjih vrat. Malenkost manj prijazna sestra od druge, vsekakor veliko bolj od prve. Če bi bilo po njenem, me verjetno ne bi vzela, ampak je bila vsaj toliko, da mi je rekla, da lahko počakam zdravnico in se bom z njo zmenila. Seveda zdravnice, tako kot druge, ni bilo v ordinaciji in sestra ni imela pojma kdaj se vrne. In se Lores odloči, da gre domov, čim dlje od zdravstvenega doma (živim sicer blizu), v upanju, da me ne bodo spet kmalu videli.
Ni šlo drugače, kot da sem se vrnila že naslednje jutro, saj bi brez antibiotikov verjetno še danes težko goltala. Pol urce sem sicer čakala v čakalnici, ker nisem bila naročena (le kdaj naj bi se naročila?), potem je pa vse nekako steklo. Zdravnica mi je povedala, da imam hudo angino, mi napisala recept za Ospen 1500, naročila naj en teden ne hodim nikamor ....
Vročine nisem imela več že isti dan, ko Ospena sploh še nisem poskusila, grlo je pa tudi kmalu popustilo. Letala pa itak, da sem naokoli. Če drugega ne, sem šla 2x na dan k mami v bolnico. Brez skrbi, sem se pozanimala pri zdravnici, če lahko grem. Je rekla, da prvih 48 ur, če mislim, da moram iti, naj grem z masko, po tem pa da ne bom več kužna. In sem šla ....
Sedaj pa upam, da ne bom rabila splošne zdravnice vsaj nadaljnjih 6-7 let ....
Objave
Ni komentarjev:
Objavite komentar